Arhetipske prigode in preurejanje zaznav

Razmišljala sem, da bi bilo nujno, da bi pedagogi imeli svojo zbornico.

Lahko bi oblikovali svoj kodeks, preverjali ravnanja pedagogov, vodili register članov, dajali dovoljenja za samostojno opravljanje dela svojih članov po pridobitvi ustrezne izobrazbe, organizirali razne oblike strokovnega izpopolnjevanja, izvajali strokovni nadzor s svetovanjem, sodelovali pri pripravi zakonskih predpisov, skrbeli za pravno pomoč svojim članom in organizirali pomoč pri odškodninskih zahtevkih s področja opravljanja pedagoške dejavnosti članov, spremljali potrebe po pedagogih, svojim članom pomagali iskati primerna nadomeščanja za čas odsotnosti, izdajali svoje glasilo, spremljali alternativne načine pedagoškega dela, preprečevali opravljati pedagoško delo na nedovoljen način, nudili članom možnost osebnega svetovanja, zbirali prijave zoper neodgovorne pedagoge in ….še kaj bi se našlo;

Zakaj bi bilo to pomembno? Zato, da bi mi kot starši imeli inštitucijo, kjer bi lahko nekdo kompetentno odgovoril na naše pritožbe. Kot vsaka inštitucija, tudi šola varuje svoj kader in težko dosežeš karkoli, če kot starš nisi zadovoljen z delom profesorja. S tem ne mislim, da bi preskočili vse pomisleke in nekritično opozarjali; Ko zaključiš proces kritične presoje ravnanja svojega otroka in izločiš res vse faktorje, da ne bi brez osnove pokazal svoje nejevolje in ko naletiš na gluha ušesa vsepovsod, kjer bi ravnanja profesorja lahko s kom konstruktivno rešil, bi imel možnost napisati pritožbo na pedagoško zbornico. S tem bi konflikt prenesel z vročega teritorija in vsi udeleženi bi mogoče bili malo bolj pripravljeni rešiti zadevo.

Recimo…danes je postala nekakšna ustaljena praksa, da starši otrokom, ki jim kakšen predmet dela res velike preglavice in ko naletijo na popolno nerazumevanje snovi, plačajo inštruktorja. Kateri so najbolj pogosti predmeti? Nedvomno matematika, tuj jezik, fizika, kemija….nekateri profesorji sprejmejo to z odobravanjem, sodelujejo s starši in podpirajo otroka, da bi premagal odpor do nečesa, kar misli, da mu pač ne leži. Včasih je potrebno zelo malo, da se zgodi veliki pok in se otroku s primerno vzpodbudo odpre svet, za katerega je bil mnenja, da sploh ne ve, kako bi se ga lotil. Naredi se načrt dela, sodelujejo inštruktor, starš in seveda otrok….pozitivna motivacija;

Pa poglejmo drug primer…profesor je mnenja, da on predava tako strokovno, da ga ni dijaka, ki ga ne more razumeti in dojeti bistva snovi; Ko prideš na govorilne ure in se poskušaš pogovoriti o problemu, ki je nastal in ugotoviti, kaj po njegovem mnenju bi bilo potrebno narediti, je njegov lakonski odgovor, da naj se pač otrok več uči, ker on predava tako, da ga mora vsak razumeti. Potem preveriš pri drugih starših, ki imajo isti problem; Otroci zaostajajo z razumevanjem snovi in čas teče; Ko omeniš profesorju, da bo otrok dobil inštruktorja, se pa problem šele začne, ker on je odločno proti temu; njegovo mnenje je, da so inštruktorji nepotrebna bitja in s tem, ko se odločiš, da boš kljub vsemu izbral to možnost, profesor ironično pove otroku, da če ima inštruktorja, torej več kot odlično obvlada njegov predmet in ga lahko torej izpraša bolj zahtevno snov kot ostale dijake; Ironija pa taka! O tem, da bi ga inštruktor poklical in bi se skupaj dogovorila o načinu dela in naredila načrt, kako otroka čim prej izkopati iz krize, se on pač ne bo pogovarjal; zadeva se še bolj zaostri, dijak je skoraj vsako uro pri tabli…v starših pa kuha; Tudi razrednik lakonično zaključi, da je profesor pač tak in da je pri njem veliko popravcev; Vmes motivacija otrokom pade do te mere, da začnejo predmet sovražit in tudi ure inštrukcij za nekaj časa ne prinesejo nobenega rezultata; Profesor še naprej govori dijakom, da so butci in da morajo uvideti, da inštrukcije ne pomagajo, če hočeš razumeti snov, ker le on to obvlada najbolje;

Zakaj starši tolikokrat klecnemo pred profesorji in se zbojimo, da bo naša odločenost rešiti problem, škodovala našim otrokom? Smo res vsi skupaj tako nemočni, da bi nekako ukrotili ta veliki ego nekaterih vsemogočnih pedagogov? Ko te otrok prosi, da nikar ne povej na govorilnih urah profesorju, da bo imel inštrukcije, je skrajni čas, da nekaj naredimo….Mogoče pa se razburjam zastonj. saj moj otrok (na srečo) še nima teh težav….imajo jih drugi….
Res ni dovolj, da imajo pedagogi samo sindikat…nujna bi bila tudi zbornica…

Pritožno knjigo, prosim!

Tako je slučajno, da se mi vedno ustavi pogled prav na tej definiciji, ker me zmoti. Zmoti moj spomin. Pa je preprosto: Nora ni nora, nor je tist, ki gre gor…navidez se mi zdi to brez smisla…saj avtorju ni…mogoče je imela tudi ona samo asociacijo…

Mi smo imeli goro…Uršljo goro (še jo imamo). In v zvezi z njo smo vedno rekli (seveda bolj v šali) različico nore.

Gora ni nora, not je tist, ki gre gor…zame ima to smisel in spomine. Moja domišljija, kdo vse pleza na noro, se je pa te dni že čisto izčrpala

Spet bom morala brati. Hlastno, slastno preskakovanje po tujih svetovih. Imam obdobja, ko berem nekaj knjig naenkrat, pa potem spet nekaj časa nič ali pa prebiram kakšne knjige, ki sem jih že brala zgolj po odlomkih. Odvisno, kaj rabim. Knjiga te vedno najde. Moja največja želja je, da bi imela doma celo steno polic , do vrha naloženih s knjigami raznih barv, velikosti, vonja, debeline, navdihov, zgodovine…rahlo perverzna misel.

Še vedno pa imam svojo top listo knjig in “šund romanov”, ki jih enostavno moram imeti doma, da jih lahko vzamem v roko kadarkoli…..pač fragmenti osebne zgodovine;

-Henry Miller….naravnost ekstazični kombinator besed….
- Eeva Kilpi….finska pisateljica, ki ti pokaže, kaj vse je možno v odnosu med ljudmi…….
- Dostojevski - Idiot….neverending love…
- Camus in Sartre - subtilna resnica o nas samih, ko že mislimo, da smo rešeni
- Mila Kačič - Minevanja ….enostavni sinonim za neiztrohnjeno srce
- Svetlana Makarovič….njen cinizem je moja krhkost
- Momo Kapor - Foliranti….zakaj so najboljše stvari v življenju ostale brez spomina
- Zdravilne rastline in njih uporaba….kako postanejo latinska imena vir navdiha
- Alan Ford….zakaj si neustavljivo privlačen, ko padeš z letala, pa si že itak na invalidskem vozičku….preprosto…ker preživiš tudi, ko te postrgajo z betona
- Doc Holidej - moj sanjski moški….ne govori veliko, ima dobre reflekse, dobro seksa, je ciničen, preživi vsak boj, redno se umiva in seveda nepogrešljivo preživeti Castaneda, ob katerem smo postajali Ikarusi hehe….pa Steinbeck, pa Pavček, Balzac, Ihan….

Spet imam prazno glavo. Spočita sem. Kaj naj berem? Za lahek prehod, da se mi žični končiči ne scvrejo že takoj na startu? Podedovane Nobelovce? Jaz bi nekaj dobrega. Dolgo nisem brala zares dobre knjige, ki bi me tako osvojila, da bi si jo želela na knjižni polici. No, pa gremo v iskanje…..verjetno sem bila samo lena.

“Mobinga ne moremo enostavno enačiti s šikaniranjem in šefovskim vedenjem do podrejenih”, sem prebrala v definiciji mobinga na netu.

Saj res, kaj pa je šefovsko vedenje? Po 15 letih moje delovne kariere v dobrih podjetjih v upravah, sem nenadoma dobila porcijo teh definicij direktno na glavo. Ko sem pred dvema letoma menjala službo, si seveda nisem mislila, da bo kdaj do tega prišlo. Jaz se namreč vedno s predanostjo in velikim navdušenjem vržem v nove priložnosti. Imam cilje, imam željo dobro delati in se razvijati najmanj na tistih področjih, kjer mi na razgovoru delodajalec obljublja možnosti za to. Vedno sem si prisegla, da se bom odločila po intuiciji in čeprav se mi je zdelo na razgovoru takrat, da naj še premislim o menjavi službe, sem po drugi strani spustila vnemar ta občutek, ker mi je menjavo svetoval človek, o katerem imam dobro mnenje kot strokovnjaku in ga cenim.

In potem se je začelo. Nov dan v novem okolju. Predstaviš se sodelavcem, privajaš se in hkrati nekaj del lahko prevzameš, ker so rutinska v mojem poklicu. Pol leta krasno. Ponosen si nase, ker si odrasel in trezen človek in se ne vznemirjaš zaradi stvari, ki ne letijo v tvojo glavo. Požrla sem sicer cmok, ko julija nisem dobila v celoti izplačanega regresa, kot sem bila navajena v prejšnjih službah ampak sem si rekla: pustimo se presenetiti. Mogoče avgusta. Kmalu sem doumela tudi postavko v pogodbi, ki se tiče nadurnega dela. Ko je potrebno (beri: čeprav zaradi slabe organizacije), se pač za pripravo ponudb žrtvuje noč ali vikend. Normalno je tudi, da delovni dan traja najmanj 9 ur ali tudi 10 ali 11 ali 12. Leto je šlo naokoli.

Hecen občutek je, ko ti nekdo reče, da ne znaš niti službene poti organizirat, ker ko nameravaš v dobri veri to narediti kakšen dan prej, da bodo sodelavci s projektom uspešno končali, ti reče, da kaj težiš in se vmešavaš v stvari, ki se te ne tičejo. Pa to je zanemarljivo. Huronsko vpitje, zmerjanje, da so vsi idioti, vijolične barve na obrazu…to je napor. Ko odhajajo vodje oddelkov, ki so strokovnjaki na svojih področjih, iz pisarne s pogledom uprtim v tla, si vedno rečem:” Človek, kje imaš jajca in hrbtenico?” Najbolj tipični stavki minulega leta z resonanco aviona: “Pizda, a ste vsi kreteni? Ko grem jaz na avion, majo da enga dol vržejo, če ni placa; Če nisi dojela, kaj sem rekel, vzemi knjižco; Mene nihče ne bo jebal; Jaz ti bom povedal, kdaj je konec;” To so seveda milejše oblike, ko človek malo odvrne pogled od časopisa. 10-minutna vpitja in zmerjanja so prihranjena za posebne priložnosti, včasih pa naš junak hodi cel dan po firmi in išče žrtev. In sta minili dve leti. Utrujenost, ki je ne moreš opisati in revolt vsakič, ko je nadiral mene ali sodelavce, je vedno močnejši. Regres v treh delih, čeprav gre podjetju dobro. Dve odpovedi lani. Nič posebnega. Moški so vztrajni in znajo gledat v tla.

In v tebi je vedno večji klobčič negativne energije in počasi postajaš zaradi frustracij verbalnega nasilja in dajanja v nič, sovražen do svoje okolice. Šla sem skozi vse faze, ko sem opravičevala šefovo početje, ker ima slab dan, ker ima veliko odgovornost za zaposlene, ker je slabe volje, ker ni več toliko javnih razpisov in ga dela to negotovega ampak hej…saj osvajamo Balkan in širše trge.. Ker nisem konfliktna oseba, sem v pisarni nekajkrat mirno rekla sredi izbruha: ” Ne vpit name!” Hehe, komu le…Celo nekajkrat sem rahlo povzdignila glas, pa je bila reakcija samo še vijoličasta barva in glasnejše vpitje. Na koncu sem bila srečna, kadar je bil službeno odsoten, čeprav je po telefonu iritiral okolico cel dan. Prešla sem faze cmoka v grlu in prišla na nekaj, kar spominja na izbruh tik pred zdajci. In prišlo je leto 2007. Moja zaobljuba sami sebi je bila: “Samo še enkrat naj prestopi prag!” Ne pravijo zastonj “pazi, kaj si želiš”.

Januarja sem dala odpoved. V strahu za svojo eksistenco in za družino, v strahu pred svojo lastno odločitvijo in njenimi posledicami…sem to naredila čisto trezno. Nisem mogla več prenesti pogleda nase v ogledalu zjutraj, ko sem se odpravljala v službo. Oče mi je vedno govoril: “Punca, ni treba, da spoštuješ vse ljudi. Imej hrbtenico” in to sem upoštevala. Cel teden sem mencala s tistim papirjem A4 format in spreminjala datume na odpovedi. Posvetovala sem se z odvetnikom, kaj z mojimi 400 nadurami in dala skozi še to. V trenutku, ko sem se znebila papirja, se je v meni sprožila krogla evforičnih čustev in moja ramena so odvrgla breme dveh let.

Kaj počnem zdaj? V centru mesta, kjer sem delala vsa leta razen dveh, se zmenim s prijateljico na kavi, ker tega nisem mogla narediti 2 leti. Za malico moraš imeti namreč alibi in če želiš en dan dopusta, moraš imeti močan razlog za to. Sem v odpovednem razmerju treh mesecev, koristim viške ur in čakam na morebitno izplačilo razlike, ki je še ostala. Spet imam energijo brati knjige Camusa in ne samo nasvete, kako se zbujati brez podočnjakov. Neumorno poslušam Carmino Burano in Led Zeppeline, da bom prej zbrisala navlako preteklosti. Vsak dan se zahvalim nekomu, ki mi je dal mojo družino in prijatelje. In paše mi samota. Še vedno sem zasičena ampak počasi se mi vrača moja stara energija, ki premika gore. Iščem si zaposlitev. Redko kdo razume, da sem kljub temu, da nimam zagotovljene nove zaposlitve, dala odpoved. Včasih mi kdo reče, če ni to rahlo nespametno. “Rahlo nespametno!” Na trenutke se mi zdi noro. Vsak dan, ko se zbudim, pa sem kljub vsemu ponosna nase in si rečem, da nikoli več ne bom upirala pogleda v tla, kot ga še danes moji sodelavci. Za koga le?

Za zmago z intuicijo naprej!!!

Nekje sem zasledila žolčno debato na temo starostnih razlik med partnerjema. Pravzaprav se mi je zdelo, da se tema razvija bolj v to smer, da 50-letniki ponekod z veseljem zapeljujejo 20-letnice ali še manj. Pa sem se morala malo zamisliti, ker zaenkrat lahko o tem pišem distancirano “kje je še to” in po drugi strani se mi še ni potrebno ukvarjati z rezanjem občutljivih delov moških teles (to je bilo mnenje ene matere, če bi se to zgodilo njim).

Tudi jaz ne bi bila navdušena, če bi moja 15-letnica pribrenčala domov s kakšnim 35-letnikom (če bi si sploh upal obiskati starše in še nešteto če-jev). Rahlo bizarna ideja se mi zdi to. Verjetno ljudje v takih primerih ravnajo bolj agresivno zgolj zaradi občutka izgubljenosti in trenutne megle pred očmi. Nenadoma se ti podre slika migajočih otročičkov, pa zelene trate pred hišo in kužka (malo karikiram). Zdi se mi (po krajšem intervjuju z mojo hčerko), da se nam pri teh letih to še ne bo zgodilo, ker je nekako trdno prepričana, kaj njej paše (seveda pri tem zanemarjam dejstva kazenskega zakonika ampak govorim samo o svobodnih izbirah). Njen avtomatski odziv na moja vprašanja na to temo je bil: pa kaj tebi ni jasno in huronski smeh in tu in tam en bljak vmes.

Drugi, za starše bolj zanimiv nalet šokantnih dogodkov, se lahko zgodi, ko bo imela 20 let, spremljevalec pa med 40 in 50. Moja sedanja domišljija ta hip še ne more doumeti stilskega razvoja ega mojega otroka čez pet let. Mogoče bo pa moderno imeti ob sebi novo očetovsko figuro. Vsaj v Ljubljani bo to dokaj opazno, če se bo trend prijel (prve lastovke so pa itak vedno in povsod). Po drugi strani pa si mislim, kaj bom pa jaz sploh lahko naredila, če pride do tega. A bom vljudno prijazna do tega individuuma in mu v čevelj spustila kakšnega škorpijona; mogoče bo pa kar izginil, če se ne bom ukvarjala s tem; lahko, da se bo naveličal večnega najedanja in bom uradno dobila status slovenske tašče; Vsekakor mi je jasno samo to, da nastopi trenutek, ko otroku ne moreš več soliti pameti in ga preusmerjati na poti, za katere meniš, da so zanj najboljše. Enkrat je tega konec. In vsa ta ugibanja o tem, kaj narediti, če si izbere toliko starejšega partnerja, so lahko ta hip zame samo brca v temo. Pojma nimam. Nimam še niti približno izdelane fobije pred takšnimi situacijami in nagnjenji.

In kaj zdaj? Nič. Vrtela bom palce. Udrihati po starih zavaljenih trebuščkih ne morem, ker je to črn scenarij, za katerega se mi zdi, da je nekako neskladen s predstavami in hitrostjo gibanja in razmišljanja moje najstnice. Potem pa mogoče kakšen dobro ohranjen žigolo? Presneto. Tudi moj partner je pri teh letih še dobro ohranjen in se tudi včasih kakšen pogled 25+ sprehodi po njem. Vnaprej obsojati in nekomu podtikati slabe namene tudi ni ravno moja predstava porabe odvečne energije.

Samo še eno možnost imam. Kot vsakič, ko sem bila v kakšni dilemi (in dilem pri najstnikih je nešteto in se uspešno množijo iz dneva v dan, spreminjajo oblike in čudežno izginjajo, ko imaš jezik do kolen od napornega reševanja), bom enostavno zaupala. Saj punca bo že vedela, kaj je dobro zanjo, ker že zdaj kar zbrano uporablja možgane vsaj nekaj ur na dan. Ko pa se bo njeno srce prelevilo v čudežni lovilec zmesi hormonov, pihanja na dušo, prijetnih barv oči in kar je še predstav o predstavnikih moškega spola v njeni glavi, bo pa verjetno najbolje za nekaj let vzeti v roko tople obkladke, Paloma robčke in raztegniti radar za tiste redke trenutke, ko bo še potrebovala našo tolažbo in nasvet.

Starostne razlike? Res so prežvečene in za lase privlečene.

Koliko nam dejansko pomenijo drobne malenkosti? Meni veliko. Iz dneva v dan sem bolj navezana nanje. In kaj naredimo, ko katero od teh malenkosti izgubimo zaradi raztresenosti ali površnosti? Jaz sem najprej iskreno presenečena, ker predmeta ni na mestu, kjer ga puščam. Potem obrnem na glavo alternativne kotičke in na koncu s plitvim dihanjem iščem tudi po najbolj nemogočih policah, za vrati in še kje. Enostavno ne morem doumeti, da sem nekaj izgubila. Naslednji stadij je mučenje družinskih članov in prijateljev, kjer sem bila nazadnje na obisku. In na koncu apatija in upanje, da se bo dokument ali ključ kar nekje pojavil in da zadostuje, če kar čakam. Tako moja generacija.

Moja hči ni vezana na nobeno od teh mučnih operacij. Ko izgubi izkaznico za avtobus, v približno 5 minutnem sprehodu skozi njeno sobano in dveh klicih prijateljic, stoično zaključi, da izgubljenega ni in da mora takoj naslednji dan k fotografu po novo fotografijo. Kadar sem v elementu, si želim, da bi tudi ona pogledala vsaj še pod posteljo in v rezervno torbo in v nahrbtnik ampak ostane neomajna. Izkaznice ni. Ko si mrmram v brado razne starševske napotke o odgovornosti do osebnih dokumentov in nepotrebnih stroških, je ona že na drugem planetu.

Kaj mi preostane? Zahvaliti se moram neznani osebi, ki nam je že dvakrat poslala po pošti hčerino izgubljeno izkaznico za avtobus. Zahvaliti se moram tudi osebi, ki mi je priporočeno vrnila celotno denarnico z vsemi dokumenti in kreditnimi karticami, ki so mi padli iz torbe v Tivoliju. Brez podpisa pošiljatelja. Zahvaliti se moram, ker je ta ista oseba dala življenjsko lekcijo moji hčeri, da bo tudi ona kdaj pomislila, kako bo nekdo srečen, če bo poslala pošto z najdenim predmetom. Torej, HVALA nn.

Razgledujem se. Malo bo še trajalo. Tale pozdrav s strežnika deluje čisto simpatično. Ko bom ugotovila, kaj je tisto “zares”, bo pa sploh fajn. Upam, da ne bom prej dobila obvestila, da je blog ukinjen zaradi neaktivnosti avtorja.  Hecen občutek. Kadar imaš več možnosti, čutiš eno čudno prisilo, da bi moral izkoristiti vse.