Učiteljska strast
Razmišljala sem, da bi bilo nujno, da bi pedagogi imeli svojo zbornico.
Lahko bi oblikovali svoj kodeks, preverjali ravnanja pedagogov, vodili register članov, dajali dovoljenja za samostojno opravljanje dela svojih članov po pridobitvi ustrezne izobrazbe, organizirali razne oblike strokovnega izpopolnjevanja, izvajali strokovni nadzor s svetovanjem, sodelovali pri pripravi zakonskih predpisov, skrbeli za pravno pomoč svojim članom in organizirali pomoč pri odškodninskih zahtevkih s področja opravljanja pedagoške dejavnosti članov, spremljali potrebe po pedagogih, svojim članom pomagali iskati primerna nadomeščanja za čas odsotnosti, izdajali svoje glasilo, spremljali alternativne načine pedagoškega dela, preprečevali opravljati pedagoško delo na nedovoljen način, nudili članom možnost osebnega svetovanja, zbirali prijave zoper neodgovorne pedagoge in ….še kaj bi se našlo;
Zakaj bi bilo to pomembno? Zato, da bi mi kot starši imeli inštitucijo, kjer bi lahko nekdo kompetentno odgovoril na naše pritožbe. Kot vsaka inštitucija, tudi šola varuje svoj kader in težko dosežeš karkoli, če kot starš nisi zadovoljen z delom profesorja. S tem ne mislim, da bi preskočili vse pomisleke in nekritično opozarjali; Ko zaključiš proces kritične presoje ravnanja svojega otroka in izločiš res vse faktorje, da ne bi brez osnove pokazal svoje nejevolje in ko naletiš na gluha ušesa vsepovsod, kjer bi ravnanja profesorja lahko s kom konstruktivno rešil, bi imel možnost napisati pritožbo na pedagoško zbornico. S tem bi konflikt prenesel z vročega teritorija in vsi udeleženi bi mogoče bili malo bolj pripravljeni rešiti zadevo.
Recimo…danes je postala nekakšna ustaljena praksa, da starši otrokom, ki jim kakšen predmet dela res velike preglavice in ko naletijo na popolno nerazumevanje snovi, plačajo inštruktorja. Kateri so najbolj pogosti predmeti? Nedvomno matematika, tuj jezik, fizika, kemija….nekateri profesorji sprejmejo to z odobravanjem, sodelujejo s starši in podpirajo otroka, da bi premagal odpor do nečesa, kar misli, da mu pač ne leži. Včasih je potrebno zelo malo, da se zgodi veliki pok in se otroku s primerno vzpodbudo odpre svet, za katerega je bil mnenja, da sploh ne ve, kako bi se ga lotil. Naredi se načrt dela, sodelujejo inštruktor, starš in seveda otrok….pozitivna motivacija;
Pa poglejmo drug primer…profesor je mnenja, da on predava tako strokovno, da ga ni dijaka, ki ga ne more razumeti in dojeti bistva snovi; Ko prideš na govorilne ure in se poskušaš pogovoriti o problemu, ki je nastal in ugotoviti, kaj po njegovem mnenju bi bilo potrebno narediti, je njegov lakonski odgovor, da naj se pač otrok več uči, ker on predava tako, da ga mora vsak razumeti. Potem preveriš pri drugih starših, ki imajo isti problem; Otroci zaostajajo z razumevanjem snovi in čas teče; Ko omeniš profesorju, da bo otrok dobil inštruktorja, se pa problem šele začne, ker on je odločno proti temu; njegovo mnenje je, da so inštruktorji nepotrebna bitja in s tem, ko se odločiš, da boš kljub vsemu izbral to možnost, profesor ironično pove otroku, da če ima inštruktorja, torej več kot odlično obvlada njegov predmet in ga lahko torej izpraša bolj zahtevno snov kot ostale dijake; Ironija pa taka! O tem, da bi ga inštruktor poklical in bi se skupaj dogovorila o načinu dela in naredila načrt, kako otroka čim prej izkopati iz krize, se on pač ne bo pogovarjal; zadeva se še bolj zaostri, dijak je skoraj vsako uro pri tabli…v starših pa kuha; Tudi razrednik lakonično zaključi, da je profesor pač tak in da je pri njem veliko popravcev; Vmes motivacija otrokom pade do te mere, da začnejo predmet sovražit in tudi ure inštrukcij za nekaj časa ne prinesejo nobenega rezultata; Profesor še naprej govori dijakom, da so butci in da morajo uvideti, da inštrukcije ne pomagajo, če hočeš razumeti snov, ker le on to obvlada najbolje;
Zakaj starši tolikokrat klecnemo pred profesorji in se zbojimo, da bo naša odločenost rešiti problem, škodovala našim otrokom? Smo res vsi skupaj tako nemočni, da bi nekako ukrotili ta veliki ego nekaterih vsemogočnih pedagogov? Ko te otrok prosi, da nikar ne povej na govorilnih urah profesorju, da bo imel inštrukcije, je skrajni čas, da nekaj naredimo….Mogoče pa se razburjam zastonj. saj moj otrok (na srečo) še nima teh težav….imajo jih drugi….
Res ni dovolj, da imajo pedagogi samo sindikat…nujna bi bila tudi zbornica…
Pritožno knjigo, prosim!



